Ljudska univerza Ravne na Koroškem je v sodelovanju z Društvom upokojencev Dravograd v mesecu marcu 2019 pričela z izvajanjem študijskega krožka z naslovom Kaj pravijo sosedje? (mentorica: dr. Karla Oder), ki ga sofinancira Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije, koordinira pa Andragoški center Slovenije.
Ob sredah dopoldan se (nas) je srečevalo 13–15 udeležencev in skupaj odkrivalo povezanost koroškega narečja z nemškim jezikom. V sproščenem vzdušju, ob kavici in piškotih smo zbirali besedišče na temo šole oziroma izobraževanja in preživljanja prostega časa, delali sezname koroških izrazov in jim iskali ustreznice v nemškem ter slovenskem jeziku. Udeleženci z boljšim predznanjem nemškega jezika pa so pisali spomine iz šolskih klopi (v narečju, nemškem in slovenskem jeziku).
Že na samem začetku smo si poleg izobraževalnih ciljev zastavili tudi dva akcijska cilja: prvi je bil izlet na avstrijsko Koroško, ki smo ga uresničili v četrtek, 4. 7. 2019, ko se nas je 12 udeleženk odpravilo na strokovno ekskurzijo po delu severne slovenske narodnostne meje, drugi cilj pa je/bo izdaja zbranega gradiva v pisni obliki (v septembru 2019).
Udeleženke študijskega krožka smo se zbrale v Dravogradu in pot nadaljevale proti Avstriji do vasice Djekše, kjer smo imele prvi postanek. Vas Djekše (nemško Diex) leži na 1159 metrih nadmorske višine, na južnem pobočju Svinške planine (nemško Saualpe) in je najsevernejša vas na avstrijskem Koroškem, ki velja za severno mejno naselje slovenske narodne skupnosti. Kljub temu da so Djekše privlačen turistični kraj z okoli 2000 sončnimi urami letno, me sončnih žarkov zaradi zgodnejše jutranje ure in oblačnosti, žal, nismo bile deležne. Nas pa je vsekakor prevzela cerkev svetega Martina iz 12. stoletja, ki je odigrala pomembno vlogo v času turških vpadov v 15. stoletju, ko so jo domačini preuredili v taborsko cerkev. S svojim mogočnim obzidjem, s strelnimi linami in s prostori za hrambo živine je odločilno prispevala k obrambi lokalnega prebivalstva pred Turki in je še danes odlično ohranjena.
Po malici pod mogočno lipo smo pot nadaljevale proti Gosposvetskem polju do tako imenovane zibelke slovenske preteklosti. Najprej smo si ogledale vojvodski prestol in izvedele, kako je tu skoraj 700 let potekal obred ustoličevanja karantanskih knezov. Na stolu, sestavljenem iz obdelanih antičnih plošč, je prešla dežela na novega vladarja, ta pa jo je delil v manjših fevdih svojim vazalom.
Naš naslednji postanek je bila cerkev Gospe Svete, ki je s svojo arhitekturo najpomembnejša poznogotska cerkev na Koroškem. Pomembna je predvsem iz časa pokristjanjevanja, saj je ena od treh prvih cerkva, ki jih je karantanski knez dal postavit takoj po pokristjanjevanju, še pred letom 860. Ogledale smo si tudi eno največjih znamenitosti Gospe Svete – grob svetega škofa Modesta, ki je v 8. stoletju misijonaril med poganskimi Slovani. Notranjost cerkve nas je očarala in nekatere izmed udeleženk so izkoristile priložnost za molitev, prižiganje svečk ali preizkus akustičnosti prostora z ubranim petjem.
Naš zadnji postanek je bil kraj Vrba na Koroškem (Velden), kjer smo se posladkale s sladoledom in se naužile utripa mondenega letovišča ob Vrbskem jezeru. Nato smo se vkrcale na ladjico, od koder smo dobro uro občudovale turkizno jezero in njegovo okolico. Z vmesnimi postanki smo se peljale vse do kraja Ribnica (Reifnitz), ki je bil tudi naše končno postajališče pred odhodom domov.
Upam, da bomo s študijskim krožkom nadaljevali tudi prihodnje leto, saj je pomembno ohranjati našo jezikovno identiteto in jo prenašati na mlajše generacije.
Vabljeni, da se nam pridružite.
Maja Sadar, organizatorka izobraževanj odraslih na LURA
